Modrost – S pravim odnosom razvijanja podjetja v razmerju potreb in možnosti trga, smo od enega zaposlenega pripeljali podjetje v rang velikosti srednjih podjetij.

Argumentiranje – Pri vsaki storitvi za naročnika izvedemo celotno rešitev – od svetovanja, prilagajanja … do načina plačevanja, ki temelji na začetni transparentni ponudbi.

Poštenost – Smo vesten, resen in zanesljiv poslovni partner, ki svoje odlike kaže v dejansko izvedenem projektu.

Resnica – Pri sodelovanju z naročniki prikažemo vse možnosti sodelovanja in razkrijemo vse cene.

Inovativnost – Iskanje najboljših rešitev je naše vodilo, odzivnost na spremembe okolja stalnica in iskanje še boljših rešitev pa naloga zaposlenih.

Zgodovinski razvoj

Smeri premikanja človeka v naravi je najprej označevala prehojena trava in polomljene vje. Iz takšnih sledi so nastale poti, pozneje kolovozi in ceste. Da bi bile čimbolj uporabne, je bil potreben za utrditev primeren material. In človek ga je vedno našel: najprej ustrezni material, pozneja pa tudi veziva.

Materiali, ki vsebujejo bitumen kot vezivo, so bili poznani prebivalcem na območju od Egipta do Indije že v obdobju od leta 6000 do leta 4000 pred našim štetjem. Naziv v latinščini »pix tumens« tj. iznojena ali izcedena smola, precej natančno pove, kako je v danih naravnih pogojih nastalo to zelo uporabno vezivo. Od leta 3000 pr.n.št. so ga v naravni zmesi z manjšim ali večjim deležem primesi, pretežno kamnitega izvora, to je asfaltni malti, uporabljali predvsem za tesnitev zbiralnih bazenov za vodo, za zatesnitev (zasmolitev) trupa ladij, za zaščito temeljnih gradbenih objektov in za povezavo gradbenih materialov. V plošče oblikovani naravni asfalt pa so vgrajevali kot obloge na pomembnejših trgih. Razmeroma čisti bitumen so že takrat pridobivali s segrevanjem naravnega asfalta v velikih loncih, ko se je bitumen ločil od primesi.

Prve gradnje cest

Najstarejša dokazana uporaba naravnega asfalta v cestogradnji je procesijska cesta v Babilonu iz obdobja okoli 600 pr.n. š: več slojev zložene opeke, ki je bila zaradi pomanjkanja kamna pretežno uporabljen gradbeni material, in vrhnja plast – kamnite plošče so bile med seboj povezane in stiki zatesnjeni z bitumensko malto – naravnim asfaltom.

zg002_rimska_cesta

V obdobju razcveta rimskega cesarstva (od l.300 pr.n.š. do 300 n.št.) je bilo zgrajeno obsežno omrežje cst v Evropi in vse do Daljnega vzhoda.

Leta 1498, ko je Krištof Kolumb odkril otok Trinidad, je omenil tudi jezero na njem, tj. veliko nahajališče naravnega asfalta, morebitne uporabe pa ne.

Leta 1712 so po otvoritvi nahajališča naravnega asfalta  – kamnoloma v Val de Traverse v Švici raziskovali uporabnost bitumna v medicinske namene in za zasmolitev trupa ladij.

Leta 1747 so zmes naravnega asfalta tj. bitumenskega veziva ter vsebovanih kamnitih primesi in dodanega peska prvič uporabili za obrabno plast na prometni površini na strmejših klančinah, po katerih so vozile kočije v Dublinu, leta 1796 pa za zaščito lesene obloge na vozišču železnega mostu v Sunderlandu.  Ker je bila prometna površina s takšno obrabno plastjo gladka in v mokrem vremenu nevarna za uporabnike, je bila pozneje dodatno posuta s peskom.

Razvoj postopkov za utrjevanje z bitumnom se je odvijal zelo počasi, v večjem obsegu šele po letu 1848.

V začetku 19.stol. so bile zgrajene voziščne konstrukcije oz. obrabne plasti na cesta večinoma po postopkih iz nevezanih materialov. Vedno gostejši in hitrejši promet na cestah pa je stopnjeval uporabo primernejših materialov.  Kot vezivo je bil takrat za izboljšanje veznosti uporabljen tudi katran (okoli l.1832) v tkim. Katranskem makedamu je bila osnova za pozneje uveljavljene postopke penetriranega, mešanega in zasipanega makedama.

Katran

Že leta 1810 so v Franciji naravni asfalti (nahajališče v Seysselu) začeli topiti in vlivati v bloke, te pa postavljati v asfaltno malto. Postopek je bil leta 1829 dopolnjen: naravni asfalt je bil topljen v kotlih ob cestah in vroč razgrnjen na prometno površino (Lyon v Franciji). To pa pomeni začetek uporabe litega asfalta.

Leta 1849 je bila v Val de Traversu iz lokalnega materiala proizvedena in poskusno vgrajena bituminizirana zmes phanega asfalta. Takšna razgrnitev je botrovala izdelavo ustrezno opremo za razgrinjanje in zgostitev. V 60.letih 19.st. so bile kratek čas vgrajene predvsem v mestih (Pariz, London) na voziščih za težke vozove (z železnimi obroči na kolesih) in za podkovane konje.

Bituminizirana zmes, ki mora biti ualjana, je bila leta 1872 v ZDA patentirana z naslednjo sestavo: zmes peska, majhen delež zdrobljenega apnenca in 10 m % bitumna. Omenjeni začetni poskus iskanja prave sestave asfalta, ki bi zadovoljila vedno težje obremenitve, spodbudil ostale raziskovalce iskanja formule.

Leta 1873 so v Bakuju ob Kspijskem morju zgradili rafinerijo za kontinuirano destilacijo bitumna z vpihovanjem zraka.

De Smelt je v svoji sestavi bituminizirane zmesi naravni asfalt s Trinidada nadomestil s čistim bitumnom iz rafinerij in nekateri viri označujejo omenjeni poskus (1876 v Washinngtonu), kot rojstno leto graditve vozišč z asfaltnimi plastmi.

Leta 1898 je spoznanje, da je uporabnost bituminizirane zmesi optimalna, če je sestava zmesi kamnitih črnih zrn čimbolj zvezna in delež bituminiziranega veziva samo tolikšen, da so kamnita zrna z njim samo toliko obvita, da učinkuje kot lepilo, je omogočilo proizvodnjo bituminiziranih zmesi bitumenskega betona.

Navedeni številni poskusi graditve, uspešni predvsem v drugi polovici 19.stoletja, pomenijo velik korak v razvoju postopkov za graditev bolj obstojnih prometnih površin. Zahtevalo jih je prebivalstvo, še posebej potem, ko je motorni promet ogrožal njihovo zdravje.

Enostaven vendar učinkovit postopek za zaščito je predstavil dr.Guglielminetti na cesti v Monte Carlu z uporabo segretega katrana za vezavo kamnitih zrn (predvsem prahu) na vozni površini. Postopek je bil kmalu izpopolnjen in prvotni pobrizg s katranom je bil nadomeščen s pobrizgom bitumna in dodatnim posipom zrn drobirja. Danes je ta postopek uveljavljen kot površinska prevleka.

Monte Carto: prve dirke

Od takrat naprej se je tudi zaradi podobnih dirk, začel vzpon asfaltiranja cest, ki je do danes omogočil, da so ceste vedno bolj varne tudi zaradi vedno boljših postopkov asfaltiranja.